Afganistanske družine po potresu ostajajo ujete v taboriščih brez osnovnih pogojev za življenje

Potres z magnitudo 6,0 je najbolj prizadel gorske province Kunar, Laghman in Nangarhar. Po uradnih podatkih je umrlo več kot 2.200 ljudi, medtem ko so številne vasi še vedno nedostopne in končne številke žrtev ostajajo neznane. Združeni narodi ocenjujejo, da je skupno prizadetih več kot pol milijona ljudi.

V Jalalabadu so Zdravniki brez meja vzpostavili prvo mobilno kliniko. Po besedah njihovega predstavnika Alexandrea Marcouja so številne družine ostale brez vsega: »Hiše iz blata so se ob tresenju porušile kot hišice iz kart. Cele družine so umrle v spanju.« Pomoč potrebujejo predvsem otroci, ki so zaradi bolezni, pomanjkanja hrane in izgube staršev še posebej ranljivi.

Razmere v taboriščih se hitro slabšajo. Zaradi pomanjkanja sanitarne infrastrukture se širijo vročinske bolezni, malarija, ošpice in driske. Regionalna bolnišnica v Nangarharju je že sprejela več sto pacientov, mnogi med njimi so potrebovali kirurški poseg. Posebno skrb zbujajo znaki možnosti izbruha kolere, saj številni uporabljajo onesnaženo vodo.

Talibanske oblasti so tokrat dovolile humanitarnim ekipam dostop do najbolj prizadetih območij in začasno ublažile omejitve, ki ženskam preprečujejo dostop do zdravstva. Združeni narodi so pozvali k takojšnji pomoči v višini skoraj 140 milijonov dolarjev, ki bi jo razdelili v naslednjih štirih mesecih.

Prava preizkušnja pa šele prihaja. Zima v gorskih delih Afganistana pomeni sneg, mraz in temperature globoko pod lediščem. Brez strehe nad glavo, toplih oblačil in zdravil številne družine ne bodo preživele. Kljub delni stabilnosti po koncu vojne ostaja Afganistan v primežu humanitarne krize, revščine in zdaj še uničujoče naravne nesreče. Predstavniki pomoči svarijo, da pozornost sveta ne sme zbledeti.